STROKOVNA EKSKURZIJA NA DUNAJ
Dijaki vseh štirih letnikov programa Umetniška gimnazija, likovne in glasbene smeri, so se podali na večdnevno strokovno ekskurzijo na Dunaj. O njihovem kulturno-umetniškem udejstvovanju in prijetnem druženju pričajo fotografije v galeriji (levo).
Dijakinji 3. D, Maša Mežnar in Ana Poljanšek Žagar, sta strnili dogajanje in vtise z ekskurzije vsaka v svojem prispevku (spodaj).
-----
Ana Poljanšek Žagar
V četrtek, 21. 10. 2023, smo se vsi letniki umetniških oddelkov zelo zgodaj zjutraj odpravili na ekskurzijo na Dunaj. Po šesturni vožnji smo prispeli v eno izmed pomembnejših evropskih prestolnic, ki se ponaša z bogato glasbeno in likovno umetnostjo, arhitekturo ter zgodovino. Še preden smo začeli z našim raznovrstnim programom nam je vodička že med vožnjo razkazala prelepe stavbe, ki stojijo na Ringstraße. Zanimivo je, da je k arhitekturni podobi Dunaja veliko pripomogel tudi naš arhitekt Jože Plečnik.
Sledil je ogled hiše, v kateri je ustvarjal in živel eden izmed treh velikanov, ki so delovali v obdobju klasicizma – Ludwig van Beethoven. Med ogledom smo izvedeli veliko novih informacij in pobliže spoznali nekatere značilnosti njegovega življenja. Vse to nam bo gotovo pomagalo še globlje razumeti njegovo glasbo, se poistovetiti s tem zanimivim umetnikom, ki nam skozi svojo glasbo upodablja bojevit karakter, ki se je, žal, vse življenje moral boriti s svojo ne prav zavidljivo usodo.
Popoldan smo preživeli v Schönbergovi hiši. Arnold Schönberg je bil skladatelj, ki je ustvarjal v 20. stoletju in je bil predstavnik 2. dunajske šole. Znan je predvsem po novi dvanajsttonski tehniki, ki jo je vpeljal v svojih delih. S tem je konkretno spremenil način skladanja in glasbo nasploh. Hiša je urejena tako, da so na elektronskih zaslonih razloženi konkretni glasbeni primeri njegovih glasbenih del, ki jih obiskovalci poslušajo s pomočjo slušalk.
Zvečer smo prišli v hostel, nato pa se pripravili in uredili za koncert Dunajskega simfoničnega orkestra, ki smo ga poslušali v veličastni dunajski koncertni dvorani Wiener Konzerthaus. Na programu je bil Preludij iz ene izmed najdaljših oper Mojstri pevci Nürnberški Richarda Wagnerja, Koncert za violino in orkester, op. 15 Benjamina Brittna s solistko, trenutno najbolj iskano violinistko Simone Lamsma, ter izjemno znana 5. simfonija v c-molu Ludwiga van Beethovna. Koncert je bil izjemen.
Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili v znamenito dvorano Musikverein na generalko Dunajskih filharmonikov v sodelovanju s svetovno znanim pianistom Lang Langom, ki nas je s Saint-Saënsovim Koncertom za klavir in orkester v g-molu pustil odprtih ust. Prepričal nas je z globokim čutnim izrazom in briljantno tehniko. Presenetila nas je njegova odprtost ter preprostost, saj se je v zaodrju z nasmeškom na obrazu slikal z nami.
Po kosilu je sledil ogled hiše Wolfganga Amadeusa Mozarta, v kateri smo poleg mnogo drugih stvari izvedeli, kaj je rad počel, kako se je oblačil, kakšno pohištvo je imel itd. Potem smo si ogledali še drugo Beethovnovo hišo (Beethoven se je na Dunaju iz takšnih in drugačnih razlogov pogosto selil). Slednja je znana po tem, da je v njej napisal svojo edino opero Fidelio. Zvečer so nam profesorji omogočili večerni sprehod po centru.
Zadnji dan smo začeli z ogledom prekrasne, zlato oglašene Dunajske državne opere, ki se ponaša z največjim odrom v Evropi. Imeli smo celo možnost, da smo sedli v predsedniško ložo, iz katere so v preteklosti opere spremljali mnogi pomembni politiki, vladarji … Dodatna znanja smo si lahko nabrali še z ogledom dveh muzejev, in sicer umetnostnozgodovinskega in naravnozgodovinskega muzeja. Uvrščata se v sam vrh svetovnih muzejev in sta gotovo vredna ogleda. Tik pred odhodom smo se sprehodili še po parku kraljeve rezidence Schönbrunn, kjer smo posneli še zadnjo fotografijo in se odpravili na pot proti domu. Polni novih vtisov, navdiha, motivacije videnih in slišanih umetnostnih presežkov smo v poznih večernih urah prispeli v Koper.
-----
Maša Mežnar
Med 19. in 21. oktobrom smo dijaki likovne smeri Umetniške gimnazije Koper v okviru strokovne ekskurzije obiskali Dunaj, dolgoletno prestolnico evropske umetnosti, ki v sebi poleg prevladujočih slogov – baroka in secesije – združuje elemente gotike in historicizma.
Po nočni vožnji smo v mesto prispeli okoli devetih in prvi ogled opravili kar iz udobja avtobusa – peljali smo se skozi center mesta in opazovali znamenite zgradbe in monumente, ki krasijo Ringstraße, cesto, ki obkroža zgodovinski center mesta; naša prva prava postojanka je bila Hundertwasserhaus, stanovanjska hiša arhitekta Hundertwasserja, ki jo odlikujejo zanj značilne vegaste linije, žive barve in zelenje na vsaki bolj ali manj dostopni površini, zaradi katerih nam je sredi geometriziranega mesta dala vtis ubežnice iz knjige pravljic. Že v prvem odmoru za prosti čas se nam je v Hundertwasserjevi vasici uspelo skoraj izgubiti in zamuditi.
Sledila je morda najbolj prepoznavna zgradba velemesta, Katedrala sv. Štefana, ki v gotskem stilu kipi proti nebu in nas je v temačni notranjosti z mogočnimi stebri spominjala na ogromno dvorano kraške jame. Za njo nas je pozdravilo delo rojaka Jožeta Plečnika, Zacherlova hiša, zgrajena po naročilu avstrijskega industrialista v samem začetku 20. stoletja; s svojim obiskom preddverja smo pošteno zbegali poslovneže, ki hišo še danes uporabljajo v njen prvotni namen.
Po odmoru za kosilo nas je v popoldanskih urah čakal ogled prve galerije, Albertine, v katerih so med drugim hranjena dela vélikih umetnikov, kot so Michelangelo, Rafael, Rembrandt, Dürer, Monet in Picasso; spoznali smo, da se kvaliteta ogleda galerije strmo dvigne v družbi ljudi, ki so enako očarani nad privzdignjenimi potezami čopičev in žarenjem barvnih pigmentov, ter skupaj zdihovali nad Monetovimi lokvanji.
Večer smo zaključili z nastanitvijo v hostlu in z izbiro najelegantnejše obleke, ki nam jo je uspelo spraviti v kovčke, ter z obiskom koncerta Dunajskih simfonikov skupaj z dijaki glasbene smeri. Slednji je dnevu postavil piko na i.
Petek smo začeli z obiskom muzeja Belvedere, ki domuje v istoimenskem baročnem dvorcu. Njegova zbirka vključuje nekaj najslavnejših slik Gustava Klimta, med drugimi tudi Poljub – fotografije nikakor ne zadoščajo vtisu, ki ga je na nas ustvaril spreminjajoči se odsev luči na pozlačenem platnu; figuri pravzaprav žarita. Potovanju skozi stoletja dunajske umetnosti je sledil ogled palače Schӧnbrunn, avstrijskega Versaillesa, skupaj z obkrožajočim parkom in Neptunovim vodnjakom. Elementi poslopja, ki se med seboj spajajo v popolni simetriji, so profesoricam ponudili popolno priložnost za skupinsko fotografiranje.
Po kosilu, ki so ga izkušeni med nami uspeli izvohati v pravih gostilnah, medtem ko so se ostali zadovoljili z McDonaldsom in Sparom, nas je čakal ogled dveh muzejev v muzejski četrti: prvi je bil Mumok, muzej moderne umetnosti, nato pa Leopoldov muzej, ki se osredotoča na dela iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Mumok se ponaša z zbirko zanimivih del – nekatera so namenjenih razmisleku, druga šoku; naše mnenje se je precej enotno nagnilo v prid drugemu, kjer Klimt, Schiele in njuni sodobniki namesto živalskega drobovja občudujejo predvsem krajino in človeško figuro v različno razgaljenih stanjih; poleg klasičnih slik in kipov je tu razstavljeno tudi pohištvo, nekaj kosov oblačil ter plakati.
Tokratni večer je bil nekoliko bolj športno obarvan: po prostem času za sprehod po nočnem mestnem centru, ki je ponujal čudovito osvetljene zgradbe Opere in katedral, smo se v poskusu izčrpanja pred počitkom v hostel vrnili peš – v nejevoljo naših utrujenih nog.
Za zaključek izleta sta nas pričakala Umetnostnozgodovinski in Prirodoslovni muzej, ki vsak s svoje strani gledata na ustoličeno Marijo Terezijo; v iztekajočem se času nam je uspelo videti drobec zbirke umetniških del, ki so jih skozi stoletja na Dunaj pripeljali Habsburžani, od jedrnatih in barvitih oblik starega Egipta do baročnega blišča v zlatu in slonovini. Po drugi strani nas je slednji osupnil s svojim naborom fosilov ter dih jemajočimi okostji prazgodovinskih bitij. Navdušeni smo bili tudi nad precej manjšim in nekaj deset milijonov let mlajšim kamnitim idolom zgodnjih ljudi, ikono kamenodobnega kiparstva in arheologije, Willendorfsko Venero; v nejevero vodiča pa so nas najbolj prevzeli dinozavri.
Naša zadnja postaja je bila Plečnikova cerkev Svetega duha, ki je v času izgradnje zaradi uporabe armiranega betona predstavljala sam vrh tehnološkega napredka, čeprav je danes cenjena zaradi oblike, ki na močno poenostavljen način namiguje na elemente zgodovinskih slogov – nekatere je s preprostostjo razočarala, medtem ko so drugi v geometriziranih potezah našli svojevrsten čar.
S poslednjim pozdravom Dunaju smo se, po krasno zasnovani in izvedeni ekskurziji, katere edina resna pomanjkljivost je bilo pomanjkanje časa in ki jo je brez dvoma popestril izbor profesoric in spremljevalcev ter na kateri smo ob nabiranju novih izkušenj sklenili tudi nova (in utrdili stara) prijateljstva, vrnili domov.