Strokovna ekskurzija dijakov umetniških oddelkov v Ljubljano

Ljubljana, sreda, 13. 10. 2021

Dan nam je bil naklonjen, da smo se kljub virusu v maskah peljali do Ljubljane. Vedeli smo, da nas v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma čaka orkester Slovenske filharmonije pod taktirko dirigenta Simona Dvoršaka, ki nam bo v okviru Simfonične matineje Glasbene mladine Slovenije pričaral Glasbo gibljivih slik – glasbo klasičnih skladateljev, ki je bila vključena v različnih filmih. Igralec Blaž Šef nas je z zanimivim povezovanjem odpeljal najprej v 20. stol, ko je Charles Chaplin leta 1940 v film Veliki diktator (The Great Dictator, 1940) vključil Madžarski ples št. 5 Johannesa Brahmsa. Petnajst let kasneje je David Fincher  v filmu Sedem (Se7en, 1995) vključil Bachovo Suito št. 3 v D-duru (BWV 1068), 2. stavek Air, leta 2013 je Gore Verbinski v filmu Osamljeni jezdec (The Lone Ranger) vključil Rossinijevo uverturo Viljem Tell. Arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali lahko slišimo v filmu Amadeus režiserja Miloša Formana. V živo nam je zapela sopranistka Polona Plaznik. Slišali smo lahko tudi odlomke Bethovnove Simfonija št. 7 v A duru 2. stavek Allegretto iz filma Kraljev govor (The King's Speech, režija Tom Hooper, 2010), Puccinijevo Tosco iz filma Kvantum sočutja (Quantum of Solace, režija Marc Forster, 2008),  Griegovega Peer Gynta (V dvorani gorskega kralja), iz filma Johnny English 2 (Johnny English Reborn, režija Oliver Parker, 2011) in za zaključek še Wagnerjevo Valkiro iz filma Apokalipsa danes (Apocalypse Now, režija Francis Ford Coppola, 1979).

Po zanimivem glasbenem doživetju smo se peš sprehodili do Cukrarne, ki je pokazala čisto drugačen obraz, kot smo ga bili vajeni, kdor jo je seveda nazadnje videl kot razpadajočo stavbo, nič kaj v ponos Ljubljani. A sedaj je stala pred nami kot eden najbolj monumentalnih primerov industrijske arhitekture v Ljubljani, vir navdiha četverice modernistov, sodoben razstavni prostor, pa tudi urbanistična zanimivost. Obsežna rekonstrukcija objekta Cukrarna  je potekala od leta 2018 v okviru Projekta ureditve Galerije Cukrarna. Arhitekturni projekt biroja Scapelab se je naslanjal na zgodovino Cukrarne, predviden nov program in usmeritev v prihodnost. Cukrarno določa njena bogata in preobrazb polna zgodovina. Poslopje je bilo leta 1828 zgrajeno v nekaj mesecih kot sladkorna rafinerija, v kateri je leta 1835 zasopihal tudi prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. V času svojega obstoja je bila stavba večkrat prezidana in nadzidana, njene transformacije pa so narekovali številni načini uporabe, ki so se v njej zvrstili skozi desetletja. Simbolno identiteto Cukrarne so pomembno zaznamovali književniki slovenske moderne (Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar, Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Cvetko Goljar, Radivoj Petruška in drugi), ki stanje v stavbi v svojih delih pogosto tudi opisujejo.

Razstava Čudovitost spomina, ki smo si jo ogledali, kot osrednjo temo, izpostavlja prepletanje preteklosti ter sedanjosti. Kontekst lokacije nekdanje rafinerije sladkorja in njene zgodovine sta nudila umetniški vodji Cukrarne in kustosinji razstave, Alenki Gregorič konceptualni okvir za razstavo Čudovitost spomina, ki kot osrednjo temo izpostavlja prepletanje preteklosti ter sedanjosti.

Prikazana dela tematizirajo vprašanje spomina kot kolektivne in individualne izkušnje ali kot stvari občutenja in racionalizacije, pri čemer kustosinja jukstapozira (sopostavlja) zaznamke, zapise, arhive, pripovedi in najdene predmete. Dela lahko zato razumemo kot poklonitev zgodbam, iztrganim iz pozabe, hkrati pa so prepletena s spomini, zapisanimi v stavbo Cukrarne.

Avtorji razstave so: Rosa Barba, Sophie Calle, Janet Cardiff, Jimmie Durham, Vadim Fiškin, Teresa Margolles, Ernesto Neto, Adrian Paci, Lia Perjovschi, Marjetica Potrč, Tobias Putrih, Miha Štrukelj, Aleksandra Vajd & Anetta Mona Chisa, Samson Young

Naslov Čudovitost spomina je izpeljan iz misli, zapisane v pismu, ki ga je Dragotin Kette namenil Ivanu Cankarju: »In smejal sem se tudi Tvoji lahkovernosti, ki tako rad verjameš čudovitosti iz ust mojih prijateljev, čudovitosti, ki postanejo čudovitosti le zaradi čudovitega spomina njihovega.« Ob prebiranju pisem njune korespondence se je sestavila pripoved prehajanja iz preteklosti v sedanjost, saj se je, kot že velikokrat poprej, izkazalo, da so tudi pisce moderne pestili podobni problemi, kot so tisti, s katerimi se umetniki soočajo danes; da so bili nerazumljeni, nespoštovani in največkrat na robu preživetja – pa vendar njihova vera v moč umetnosti ni nikoli usahnila.

Ob Ljubljanici, ko je sonce že lepo grelo, smo se v skupinah podali še na ogled razstav v sklopu Ljubljanskega festivala stipov -Tinta 2021 v tri galerije, Dobro Vago, Kresijo in Equrno.

Galerija Dobra Vaga nam je ponudila vpogled v katalog tiskarskega studia Colorama, ki vključuje več kot 70 izdaj – eksperimentalne stripe in vizualne pripovedi številnih umetnikov in umetnic med njimi tudi nedavno izdani stripovski antologiji Clubhouse 14.

Clubhouse je sodelovalni projekt, ki ga kurirata striparka in ilustratorka Aisha Franz ter vodja Colorame Johanna Maierski. Vodilna ideja projekta je ustvariti platformo za izmenjavo znanja in kreativnih praks – vsako leto je skupina umetnikov in umetnic povabljena, da skupaj ustvari istoimensko stripovsko antologijo (zbirko stripov). Prve tri edicije so potekale v Berlinu, najnovejša izdaja pa je zaradi pandemije nastala v okviru rezidenc na daljavo, ki so potekale s pomočjo video klicev in elektronske pošte.

Prav duhoviti so bili Žabci, kratki komični stripi Dore Kaštrun, katerih glavna junaka sta dva žabarja. Pardon, žabca. Iz svojega mesta sta izplavala letos spomladi pri založbi VigeVageKnjige. S svojo žabjo logiko se spopadata s svetom skozi besedne igre in modrovanja. Počneta vse, kar počnejo ljudje, pardon, žabe. Gresta na dopust, nabirata gobe in poležavata pred televizijo. V njuni bližini živi tudi večno razočarani pingvin Marko, ki se občasno sprašuje, če je smiselno čakati na smrt. K sreči ima ob sebi žabca, ki ga uspeta zamotiti s svojo igrivostjo.

V “razstavnem koritu“ so se peljale “Limouzine”, vizualna besedna igra limuzine in zina, hudomušen vpogled v službeni dan šoferja premium limuzine v obliki stripa z naslovom Zapelji se z mano vizualne umetnice in ilustratorke Agate Lielpetere. Zinovski format harmonike poudari raztegnjen avto (limuzino) in še bolj raztegnjen dan voznika, saj je polna dolžina zina tako dolga kot široko razprte roke posameznika s srednje dolgimi rokami.

Na poti do Galerije Kresija sem poklicala na telefon našo bivšo dijakinjo Doro Benčevič, da bi se nam pridružila ob ogledu razstave v Kresiji, pa je ravno odhajala iz Ljubljane. Gotovo bi bilo lepo iz prve roke zvedeti, kako je nastal njen prvi samostojni stripovski album z naslovom Dekle, ki se ni balo medvedov. Ponosni smo nanjo in ji iskreno čestitamo. 

Sodelujejo: Zlati osli : Dora Benčević, Matej de Cecco, Ivan Mitrevski, Aja Sredanović, Izar Lunaček, Miha Hančič, Lea Vučko, Sanja Pocrnjić, Mateja Korbar in Maja Kastelic

Na razstavi smo si lahko ogledali plakate vseh glavnih gostov, delce in najave vseh treh osrednjih festivalskih razstav ter brskali po vseh sveže prevedenih stripih in izdajah, ki so letos nominirane za nagrado Zlatirepec. Poseben kotiček je bil namenjen tudi letošnji rdeči niti festivala, Zlatim oslom, med katerimi najdemo stripovska imena, kot so Matej de Cecco, Ivan Mitrevski, Aja Sredanović, Izar Lunaček, Miha Hančič, Lea Vučko, Sanja Pocrnjić, Mateja Korbar, Maja Kastelic in tudi našo Doro Benčevič, ki jo mediji označujejo za eno najzanimivejših domačih stripovskih avtoric mlajše generacije. V sklopu festivala je v soboto 9. 10. 2021 je v Kinu Šiška razkrila, kako je nastal njen še svež stripovski album Dekle, ki se ni balo medvedov (Stripolis, 2021), priredba albanske ljudske pravljice. Pokazala je, kako na svojem iPadu od ideje čez skico in linijsko risbo pride do končne strani stripa.

Vsako leto se pred Tinto v barih na Petkovškovem nabrežju ob petkih zbirajo slovenski striparji in rišejo stripe na temo glavnih gostov (letos so gostje: Emmanuel Guibert, Peter Kuper, Colorama…). Lani so se kot Pijani zajci poklonili francoskemu mojstru Trondheimu, letos pa so Kuprovo Preobrazbo in Guibertovega Ariola združili kot Zlati osli.

Izšla je tudi lična knjižica, kjer lahko beremo, kako so se iz zajcev spremenili v osle, kako so si pijačo na Petkovšku plačevali z blatom, ki je postalo zlato in kako so v maniri ljudske bajke za čas Tinte levjemu kralju prevzeli oblast nad mestom.

Pregledna razstava opusa enega največjih francoskih stripovskih mojstrov Emmanuela GuibertaNarisano življenje v Galeriji Equrna je bila pika na I. Narisano življenje  je posvečeno Guibertovemu prijateljevanju z ameriškim arhitektom slovenskega rodu Michaelom Plavcem, s katerim sta se našla v ljubezni do skic in ki mu je ob nedavni smrti posvetil svojo prvo prozno knjigo.

Sprehodili smo se od Guibertovih otroških eskapad v Ariolu in Sardini v vesolju, mimo nagrajene risarije v sodelovanju z Joannom Sfarjem in Davidom B, vse do izjemnih dokumentarnih pričevanj o prijateljih, ki so doživeli neverjetne stvari (Fotograf, Alanova vojna).

Emmanuel Guibert, eden najvidnejših predstavnikov francoskega novega vala, je v slovenskem prostoru najbolj znan kot scenarist otroške stripovske serije Ariol, ki jo je v slovenščini izdala založba VigeVageKnjige.

Za svoje delo je Guibert prejel vrsto nagrad, tudi na največjem francoskem stripovskem festivalu v Angoulemu jih je pobral že več, od nagrade za najboljši prvenec (Profesorjeva hči), nagrade za najboljšega risarja (Črne olive) in za najboljšega scenarista (celoten opus), pa vse do nagrade za življenjsko delo, ki jo je prejel lani. V Equrni smo lahko videli izvirne strani iz Sardine v vesolju in Črnih oliv, knjige, za katere je bil nagrajen kot najboljši risar leta 2002.

Osrednji festivalski dan, ki se je zgodil 9. 10. 2021, so sklenili s podelitvijo Stripolisovih nagrad za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta zlatirepec 2021 in risanim koncertom, na katerem je jazzovski pianist in skladatelj Rok Zalokar interpretiral dela letošnjega osrednjega tujega gosta, Emmanuela Guiberta.

Naša čaša je bila tako polna posebnih glasbenih in likovnih doživetij. Z veseljem smo jo izpili do konca in se odpeljali z avtobusom proti obali. Naj nam v spominu ostane samo čudovitost sporočilnosti glasbene in likovne umetnosti in spoznanje, da bo umetnost preživela, tudi v času, ko se zdi, da je vse v temi. Dokler bodo umetniki, ki verjamejo vase, tudi vera v moč umetnosti ne bo usahnila. 

(Prispevek je pripravila Dragica Samsa.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Deli s prijatelji

Šolski koledar

November

2021
P T S Č P S N
1
 
2
 
3
 
4
 
5
 
6
 
7
 
8
 
9
 
10
 
11
 
12
 
13
 
14
 
15
 
16
 
17
 
18
 
19
 
20
 
21
 
22
 
23
 
24
 
25
 
26
 
27
 
28
 
29
 
30
 
 
 
 
 
 

Novice in obvestila

21.11.2021

Pages

Novice in obvestila

21.11.2021

Pages