Strokovna ekskurzija za mlade glasbenike v Švico

ŠVICA (Ženeva–Luzern–Zürich–St. Gallen), 27.–29.10. 2022

V sredo, 26. 10. 2022, ob 22. uri, smo se dijaki in profesorice umetniških oddelkov, smer glasba, z avtobusom odpravili proti Švici, natančneje proti francosko govorečemu 'biseru ob jezeru Léman' – Ženevi. Čakala nas je dolga nočna vožnja, ki smo jo zaradi zaprtega tunela Chamonix morali preusmeriti čez 2005 m visok gorski prelaz Simplon. Naposled smo prispeli na prvi cilj našega popotovanja po Švici in si kot prvo znamenitost ogledali prav Les Cloches de Genève oz. Ženevske zvonove, kajti znamenita fontana Jet d'Eau je bila zjutraj še zaprta, torej smo si ogledali zanimivo stolnico s kar tremi različnimi zvoniki (iz različnih umentnostnih obdobij) in pa seveda še bolj zanimivimi zvonovi (o katerih pa nam vodič žal ni povedal prav nič). Zvonovi so bili ena izmed tem našega popotovanja, saj smo našo ekskurzijo zasnovali po Lisztovem ciklu skladb Années de pèlerinage – Première année: Suisse (Leta popotovanja – Prvo leto: Švica), kjer zadnja skladba nosi naslov prav Les Cloches de Genève. Katedrala ima namreč kar devet zvonov, od katerih najtežji La Clémence iz leta 1902 tehta kar dobrih šest ton, po Ženevi pa odzvanja ton mali g. Najstarejši trije zvonovi (La Bellerive – e1, Le Rappel – e2 in La Cloche des Heures – e1) so iz druge polovice 15. stoletja, ostali (Le Tocsin – cis2, La Collavine – g1, L'Accord – c1, L'Eveil – c2, L'Espérance – c2) pa so se dodajali vse do leta 2002 (L'Espérance).

Po ogledu katedrale pa smo od daleč že zagledali Jet d'Eau. Sprehodili smo se tudi mimo ženevskega konservatorija, kjer smo si v popoldanskem času ogledali (in poslušali) mednarodno klavirsko tekmovanje '76th Concours de Genève', eno najvidnejših evropskih mednarodnih klavirskih tekmovanj, ki s svojimi zahtevami velja za precej zahtevnega. Na omenjenem konservatoriju je mnogo let klavir učil tudi Franz Liszt – 'leitmotiv' naše ekskurzije; dvorana, v kateri je potekalo tekmovanje, se imenuje Salle Franz Liszt.

Po tekmovanju smo se odpravili še na večerjo in se nastanili v hotelu, v katerem nas je naslednji dan čakalo zgodnje vstajanje in nadaljevanje potovanja proti Luzernu. Tam smo si ogledali Tellovo kapelo (Tellskappelle), postavljeno v spomin švicarskemu narodnemu junaku Williamu Tellu, po legendah zaslužnemu za to, da se je Švica takrat osamosvojila od habsburške vladavine in postala samostojna konfederacija. Njena mednarodna oznaka CH je kratica za latinsko poimenovanje Confoederatio Helvetica, Helveti pa so bili galsko pleme – staroselci z ozemlja današnje Švice. Seveda je bil William Tell navdih za mnoge glasbenike, med drugim tudi za Rossinijevo opero William Tell in še eno skladbo iz Lisztovega zgoraj omenjenega cikla – Tellskapelle. Kapela stoji ob prečudovitem jezeru jezeru Luzern, ki ga obdajajo Alpe – skratka, dih jemajoča pokrajina, ki je privabila premnoge glasbenike, med drugim tudi Richarda Wagnerja, ki je po devetletnem bivanju v Zürichu (kamor je pribežal iz Dresdna, od koder je bil izgnan zaradi sodelovanja pri dresdenški revoluciji leta 1848) šest let prebival s svojo ženo Cosimo (hčerko Franza Liszta) v vili ob jezeru Luzern. Njegovo hišo, ki je sedaj muzej, smo tudi obiskali in videli ter izvedeli marsikaj zanimivega o Wagnerjevem življenju, ki je bilo vsekakor zelo razburkano, saj je bil izgnan iz vsake države, v kateri je nekaj časa deloval (izgnan pa je bil ali zaradi dolgov ali pa zaradi žensk – preganjali so ga jezni soprogi). Podali smo se še na sprehod po verjetno najlepšem švicarske mestu, s slikovitimi lesenimi mostovi, prelepimi hišicami in seveda obilo odlične čokolade.

Pozno popoldan smo se odpeljali protu Zürichu, kjer smo na hitro povečerjali in se odpravili na najbolj pričakovan dogodek našega potovanja – koncert orkestra Tonhalle-Orchesters Zürich (prav kulturna ustanova Tonhalle Zürich je koprski stolnici doniral orgle – sedaj največje (cerkvene) orgle v Sloveniji). Orkester je pod taktirko enega najvidnejših dirigentov 21. st. Paava Järvija iz Estonije izvedel Cantus v spomin Benjaminu Brittnu estonskega skladatelja Arva Pärta, 4. klavirski koncert Ludwiga van Beethovna z izjemnim solistom Rudolfom Buchbinderjem in pa šesto simfonijo Antona Brucknerja. Koncert je bil vrhunski in verjamem, da nam bo ostal v prijetnem spominu. Po koncertu, ku je trajal skoraj dve uri, smo se odpravili na nočni počitek v hotel – ki je bil skoraj tako vrhunski kot koncert. 

Naslednji dan smo obiskali Visoko šolo za umetnost v Zürichu (Hochschule der Kunste Zürich), eno največjih ustanov, kjer so združene vse umetniške smeri (ne le klasična glasba), ki se med seboj tudi povezujejo in študentje že med študijem multidisciplinarno sodelujejo. Gospod Daniel si je za nas vzel celo uro in pol, nam razkazal prostore, knjižnico, dvorano, vadnice – rekel je, da je vse odprto – v vseh pogledih (ne le odprta vrata); razložil je, da je cilj njihove ustanove in študija metaforično odpiranje glav – odprtost za nove ideje, spreminjajoči se čas in način življenja, iskanje novih načinov umetnosti, ki grejo v korak s časom (in načinom življenja v 21. stoletju) – skratka, obisk visoke šole je na nas naredil kar velik vtis.

Po obisku Visoke šole smo se odpravili še v Zürich, si mesto malo ogledali in se odpravili še proti St. Gallnu. Na poti smo obiskali še čokoladnico Chocolarium, se posladkali s švicarsko čokolado Munz in se podali še na večerni sprehod po mestu St. Gallen, ki velja za eno izmed zibelk notnega zapisa – v slavni Sant Gallenski knjižnici (frančiškanski samostan) je deloval menih Notker Balbulus, ki je bil med prvimi, ki so glasbo zapisovali v obliki neum. Codex Sangallensis vsebuje preko 2000 notnih in drugih zapisov (večinoma v obliki psalmov), vsekakor pa je zanimiva notacija iz tistega časa. Žal pa si knjižnice nismo mogli ogledati še od znotraj, saj je bila sobota – ob sobotah in nedeljah pa je večina ustanov žal zaprtih. Po večernem ogledu je sledila le še vožnja proti domu in zaslužene počitnice.