VABILO K VDIRANJU V RUMENO PODMORNICO

V petek, 7. 4. 2023, vas vabimo v atrij šole, kjer boste 6. in 7. šolsko uro imeli priložnost spoznati ekipo, ki je letos na Mednarodnem tekmovanju v odpiranju fizikalnih sefov v Izraelu osvojila 2. mesto, in doživeti vdiranje v njihov sef Yellow Submarine.

Tekmovalci zmagovalne ekipe, Matija Batič, Matic Bratina, Ronja Pražnikar, Filip Umer in Miha Abram, so nam zaupali nekaj svojih vtisov s priprav na tekmovanje in njegove izvedbe ter z obiska Izraela, države gostiteljice tekmovanja. Mentorica je prof. fizike Nina Jereb.

Kaj ti je bilo pri ustvarjalnem procesu in na tekmovanju v največje zadovoljstvo in kaj je bil največji izziv?

Matija: V največje zadovoljstvo mi je bilo predstaviti sef, največji izziv pa dobiti uporabno in funkcionalno idejo za sef.

Matic: V zadovoljstvo mi je bilo druženje z ostalimi in to, da smo videli, kaj so drugi naredili. Največji izziv je bil spraviti misli v angleščino.

Ronja: Največje zadovoljstvo mi je predstavljalo ekipno delo, saj mi je bilo zelo lepo preživljati popoldneve z drugimi člani ekipe. Prav tako mi je bilo zelo lepo ustvarjati podmornico in razvijati uganke, saj sem se v tem času zelo veliko naučila. Z največjimi izzivi pa sem se srečevala predvsem na začetku, saj česa takega še nikoli nisem počela. Posledično sem bila nekoliko zmedena. Eden izmed večjih izzivov zame pa je bilo tudi zbiranje idej za fizikalne uganke.

Filip: Največje zadovoljstvo mi je prineslo, ko smo sef začeli sestavljati. V tem procesu smo opazovali harmonijo idej zaživeti v enem predmetu – podmornici. Veliko veselje mi je bilo tudi opazovati druge ljudi, reševati oziroma opazovati naš sef, saj so ga zelo cenili in hvalili, skratka, lepo je videti mesece dela delovati in navduševati ljudi iz vsega sveta. Največji izziv je bil, da smo si dejansko vzeli čas za ta projekt in med sabo uskladili urnik. Skozi proces smo morali iti skozi vrsto idej, konfliktov in različic delov sefa, a na koncu se je izšlo. Na koncu tekmovanja se res izrazi, da ni cilj tisti, ki te zadovolji (v našem primeru je bila to lesena deščica z napisom 2. mesto), temveč je to pot do cilja. Pot vključuje izkušnje, vzpone in padce, sklepanja prijateljstev. Cilja ne cenimo, če ne opravimo poti do cilja.

Miha: Prvič v življenju sem bil zadovoljen s trenutkom, v katerem sem se znašel, skoraj nič več ni bilo potrebno dodati. Pa ne zaradi tekmovanja, sam kraj (*Weizmannov kampus v Izraelu) se mi je zdel brezčasen, ure sploh nisem potreboval in obkrožen sem bil s sebi podobnimi ljudmi. Nikogar ni zanimalo nič drugega kot samo to, da se imamo prijetno. Videl sem tudi, da imajo moji sovrstniki, ki se prijavljajo na podoben faks kot jaz, podobne stiske in skrbi in da niso vsi najbolj vrhunski in najbolj tekmovalni. Mogoče sem se ravno takrat počutil najmanj tekmovalno, užival sem trenutno okolje in nove ljudi, ki sem jih spoznal. Največji izziv mi je bilo to, da ne izostanem od drugih članov ekipe, saj se ne čutim ravno najboljšega fizika. Me je pa vloga kapetana odprla na ne toliko tekmovalni, kot pa človeški ravni, več sem začel opazovati ljudi in tudi veliko sem se začel spraševati o smislu in namenu vsega. Zaključil oziroma trenutno sem se ustavil pri tej misli, da je smisel vsega to, da se ti počutiš izpolnjenega in da te ravno ta zagretost pripelje do točke, ko si preprosto srečen, da si lahko tam, kjer si. Že vso srednjo šolo so bile to moje sanje, da bi se udeležil mednarodnega tekmovanja, nekoč so te ambicije bile večje, ampak še zmeraj sem zelo zadovoljen z izkušnjo, precej bolj na duhovni ravni kot pa kakorkoli drugače. Zdi se mi, da me bodo ti spomini spremljali skozi vse življenje in bili večen vir pozitivne energije.

Pravijo, da nova spoznanja odpirajo nova vprašanja. Katera vprašanja na področju fizike, ustvarjalnosti in/ali sodelovanja so se odprla?

Matija: Kaj mi sploh dejansko vemo? Številna vprašanja v ozadju našega sefa (ki pa so v večini že razjasnjena). Kaj sodelovanje pomeni?

Matic: Nobena specifična, bi pa definitivno rad izvedel več o fiziki na splošno.

Ronja: Med pripravami na tekmovanje sem poiskala odgovore na fizikalna vprašanja, ki so bivala v mojih mislih. Ta vprašanja so bila predvsem o precesiji in nutaciji. Vendar je zame največja uganka umetnost dobivanja kreativnih idej za fizikalne uganke. Zanima me, kako priti do fantastičnih idej, jih prepoznati in razvijati.

Filip: Ko hodiš skozi razstavo sefov, tako ali drugače naletiš na pojav, ki ga ne razumeš (teh primerov je veliko), a fizika ni le razumevanje pojavov, temveč je način razumevanja sveta. Nihče ne bo imel nikoli celotne slike fizikalnega sveta, a temu se lahko približamo. Zato ne grem na fakulteto, da bom lahko dobil službo, temveč zato, da bom razumel, vedel, mislil, sodeloval, ustvarjal ...

Miha: Moje odkrivanje se je dogajalo na dokaj nefizikalni ravni. Poseben poudarek bi pa še dal na pomen razlaganja snovi drugim. Zdi se mi, da kot učenec nisem nikoli razmišljal o tem, koliko truda gre v to, da predstaviš svet okoli sebe na razumljiv in glede na raven znanja poslušalca primeren način.

Kaj predajate generacijam dijakov, ki prihajajo za vami?

Matija: Dokaz, da se da. Vztrajajte, s končnim izdelkom boste zadovoljni. Sef vam bo uspelo dokončati do tekmovanja (tudi če ne izgleda tako).

Matic: Naj se zabavajo, ampak naj vseeno vzamejo stvari resno.

Ronja: Najprej priporočam vsakemu, ki ga zanima fizika in ima voljo do dela, naj se udeleži fizikalnih sefov. To je namreč enkratna priložnost za nabiranje novih znanj in izkušenj. Mlajši generaciji pa nameravam v prihodnosti predati znanje, ki sem ga pridobila na področju fizike. Prav tako menim, da jim je naša podmornica lahko dokaz, da kreativnost nima meja. Upam, da bodo tudi prihodnji sefi tako inovativni in zanimivi.

Filip: Vzemite si čas za projekte, ne obupajte ob oviri. Naj bo končni produkt pravi odraz vaše volje in idej.

Miha: Pot je res prijetna in jo vsem priporočam. Ni preprosta, je kar strma in dolgotrajna, to pomeni le to, da se jo toliko bolj splača prehoditi. Naslednjim generacijam svetujem, da si vzamejo čas za sef, de se res potrudijo čim več tako, da bodo lahko na koncu zadovoljni s svojim izdelkom. Sef priporočam vsakemu, tudi ne fizikom, ki želijo v nekaj vložiti svoj prosti čas. To je tako obsežna stvar, da na koncu bo čisto vsak našel področje, s katerim lahko prispeva svoj del. Tekmovalnost pustite drugim, bolj si boste hvaležni, če se med sefom imate lepo, kajti pot je tu vse. Cilj pa je le obraz tega, koliko zadovoljni ste s svojim izdelkom.

Katere tvoje sposobnosti (skrite ali odkrite) so pri procesu snovanja sefa in pri udejstvovanju na tekmovanju  stopile v ospredje? Kaj ostaja s tabo? Kaj bi rad razvijal še naprej?

Matija: Povezovanje različnih stvari v smiselno celoto, hitro pomnjenje. Še naprej bi rad razvijal sposobnost maksimalne izrabe danega časa.

Matic: Angleščina, razlaganje pojavov v angleščini.

Ronja: Pri barvanju sefa sem uporabila svoje ustvarjalne sposobnosti. To opravilo mi je bilo zelo sproščujoče in zabavno. Pri snovanju fizikalne uganke z vodo pa sem morala dobro opazovati dogajanje, iskati nove rešitve in načine za izboljšanje uganke. Tukaj je bila zelo pomembna vztrajnost in inovativnost. Obe sposobnosti nameravam še naprej razvijati, saj mi bosta vedno prišli prav v življenju.

Filip: Ob načrtovanju in snovanju sefa se je pokazalo, da lahko delam projekt veliko več zaporednih ur, kot prej mišljeno. Skratka, razvila se je vztrajnost, hkrati pa tudi sposobnosti za skupinsko delo. V prihodnosti upam, da bom vključen v druge podobne (ali drugačne) projekte in dejavnosti, pri katerih misli postanejo realnost.

Miha: Sodelovanje – z  Novogoričani smo se kar dobro na hitro spoznali, četudi nismo spali. Tako da zame predstavljajo povezavo, ki se bo ohranila še naprej za na faks. Ustvarjalnost – ugotovil sem, da si res želim v življenju pomagati ljudem, jih poslušati in skušati razumeti in mi je to zacementiralo pot, ki me čaka vnaprej.

Kaj je tisto, kar v tebi vzbuja hvaležnost – morda samemu sebi, soljudem, okoliščinam?

Matija: Da so nas okoliščine pripeljale dovolj skupaj, da smo sestavili sef. Da sem končno dobil možnost sodelovati v (skoraj) pravem pomenu besede (to velja tudi za lani). Da smo (relativno) lepo delovali kot ekipa (z razliko od začetka leta).

Matic: Da smo vsi iz naše skupine dali vse od sebe in da smo vsi, tudi profesorica, vložili veliko truda.

Ronja: Zelo sem hvaležna, da sem zbrala dovolj poguma ter se udeležila krožka fizikalnih sefov. Predvsem pa sem zelo ponosna, da med potjo nisem obupala. Hvaležna sem tudi ostalim članom ekipe, ki so vedno popestrili moje popoldneve, in seveda profesorici, ki nas je usmerjala in podpirala na tej dolgi poti. To nepozabno doživetje v Izraelu pa me je obogatilo ter mi dalo zagon za prihodnje podvige.

Filip: Danes živimo v svetu, v katerem kdorkoli lahko postane karkoli in zato sem hvaležen vsem, ki so se za to borili in se borijo. Pri delu tega projekta se je vredno zahvaliti vsem, ki so dajali spodbudo, še posebej nas je podpirala profesorica.